Intervju s Petro Majdič

Najuspešnejša slovenska smučarska tekačica vseh časov si je v svoji karieri pritekla veliko medalj na največjih tekmovanjih. A najžlahtnejša je zagotovo bronasta z zimskih olimpijskih iger leta 2010, ko je v Vancouvru premagala samo sebe in z zlomljenimi rebri kot tretja pritekla v cilj. Ob njenem dosežku je obnemela vsa država, Slovencem, ki jim je Petra s svojo predanostjo delu zlezla pod kožo, pa je zastal dih. Pet let po usodnem padcu Petrino življenje usmerjajo drugačne smučine – posel in družina.

Vsi se še dobro spominjamo zimskih olimpijskih iger leta 2010 v Vancouvru in vaše bronaste medalje, ki ste jo dosegli z zlomljenimi rebri in s pnevmotoraksom. Kako zdaj, po petih letih, gledate nazaj na ta dogodek?  Kot na oddaljen poučen spomin, ki mi vedno znova ‘pove’, da je življenje izjemno nepredvidljivo, a če se za dosego cilja dolgo in predano trudiš, boš na koncu zagotovo nagrajen. Če ne drugače, pa vsaj s prehojeno ‘potjo’.

Od kod po vašem mnenju v vas ta nadčloveška moč, da vam je uspel tak zgodovinski dosežek? V dejstvu, da sem se zavedala, da je to moja zadnja priložnost za osvojitev medalje na olimpijskih igrah. Po dvajsetih letih dela, odpovedovanja, predanosti teku na smučeh ... in to zadnjih nekaj let štiriindvajset ur na dan. V ekipi in v ljudeh, ki so bili ob meni zadnjih nekaj let in ki so si, prav tako kot jaz, želeli olimpijsko medaljo in trdo delali zanjo. Kajti nikoli nimaš zagotovila, kako zdrav ali pa dobro pripravljen boš čez štiri leta, oziroma ali boš dejansko zbral energijo in voljo tekmovati na najvišji ravni še toliko časa. Morda je k temu dosežku pripomoglo tudi dejstvo, da sem bila tisti teden v življenjski formi. To pa pomeni izjemno veliko psihološko zbranost in bistveno boljšo telesnost pripravljenost. To stanje je ljudem, ki se ne ukvarjajo s športom, težko opisati. Vsakdo, ki se redno ukvarja s športom, vsak dan znova spoznava svoje telo in po navadi ga le-to vsak dan tudi preseneča.

V svoji športni karieri ste prepotovali velik del sveta. Kje vse ste že bili? Bili bi presenečeni, kje vse še nisem bila ... ‘Videla’ sem del Srednje Evrope, Norveško, Švedsko, Finsko, Rusijo, Združene države Amerike, pa Kanado, Kitajsko in Japonsko ... A kot tekmovalec spoznaš le letališče, gozd okoli mesta prireditve, hotel ... »Očarali so me Maldivi, ker so tako drugačni od krajev, v katerih sem preživljala večino let svoje športne poti.«

Nam lahko zaupate kakšno zabavno dogodivščino, ki se vam je pripetila na poti? V tem trenutku se težko spomnim kakšne posebne dogodivščine, razen klasičnih zamujanj letal, kljub trem budilkam, nato vrtoglave vožnje in nepopisnega
veselja ob prihodu, ker smo vendarle ujeli letalo. Kot zanimivost pa lahko povem, da sem pri devetnajstih odšla na potovanje
z nahrbtnikom, na tako imenovani backpacking po Mehiki. In nazaj sem na letališče Brnik ‘prikorakala’ z meter in pol dolgo mačeto v nahrbtniku za mlajšega brata – pol jo je gledalo iz nahrbtnika – pa tega nihče niti opazil ni.

Kaj pa kakšne neprijetne potovalne izkušnje? Če odštejem zelo dolgotrajna čakanja na letališčih, zračne turbulence, poškodovane kovčke in prtljago, ki ni prispela na cilj, z njo pa ne smuči pred tekmovanjem, slabih popotnih izkušenj nimam. Poznam pa primere sotekmovalcev ali pa članov drugih reprezentanc, ki so kljub hudemu zobobolu zaradi velikih stroškov zdravljenja v tujini raje počakali na vrnitev v domovino in zdravljenje doma.

Zagotovo je bila nezgoda, ki se vam je pripetila na olimpijskih igrah, ena vaših najbolj neprijetnih izkušenj. In kako je sploh potekalo zdravljenje, povezano s to poškodbo? Kje v tujini ste se zdravili in kako je potekala pot nazaj v domovino? Najprej so mi diagnozo postavili že v olimpijski vasi v Whistlerju. Rentgensko slikanje je najprej pokazalo tri zlomljena rebra, računalniška tomografija oziroma CT pa je pokazala pet poškodovanih reber in pnevmatoraks. Zato so me operirali in vstavili drenažo. Potem so me z rešilnim avtomobilom najprej peljali na podelitev medalj, od tam pa s helikopterjem v bolnišnico v Vancouvru na nadaljnje zdravljenje. Sledila sta sprejem v bolnišnico – obravnavali so me kot nujni primer – in hospitalizacija na oddelku za opekline, kjer sem imela svojo sobo in ves potrebni mir. Po nekaj dneh so odstranili drenažo ter me odpustili v oskrbo naših zdravnikov v olimpijski vasi

Kaj pa stroški zdravljenja? Žal podatka o stroških nimam oziroma velikosti zneska ne poznam. Zagotovo pa vsota ni bila majhna, saj so me že od prizorišča podelitve medalj v Whistlerju do bolnišnice v Vancouvru prepeljali s helikopterjem.

Ali ste že kdaj izkoristili zavarovanje NLB Vita Tujina z asistenco, in če ste, kako prav vam je prišlo? Če sem iskrena – na srečo mi še ni bilo treba. 

Čutite danes še kakšne posledice poškodbe ali ste popolnoma okrevali? Nikakršnih posledic nimam, popolnoma sem okrevala že približno pol leta po poškodbi. Tudi zato sem lahko nadaljevala kariero in uspešno tekmovala naslednjo, svojo zadnjo sezono svetovnega pokala.

Katere so tiste stvari, ki vas v življenju najbolj veselijo? Medosebni odnosi, ker vnašajo barve v vsakdan. Zavedanje, da živim. Možnost, da živim zelo polno življenje in ga, upam vsaj, bogatim tudi drugim. Gibanje in delo, ker se mi zdi, da na ta način rastem in se izpopolnjujem. 

Uspešno ste zajadrali v podjetniške vode. Bi lahko posel primerjali z vrhunskim športom? Kaj je teže – tekmovati na trgu ali na progi? Posel bi zelo lahko primerjali z vrhunskim športom. Imata veliko stičnih točk. Zagotovo pa je teže tekmovati na progi, kjer
tekmuješ proti tekmovalcem z vsega sveta in kjer so medalje le tri, zmagovalec pa le eden. Drugi rezultati žal niso zanimivi in
dolgoročno ne dajejo možnosti preživetja. V športu je rezultat strogo merljiv, ura in meter sta edina razsodnika. Truditi se po svojih najboljših močeh včasih še ne prinaša uspeha in od človeka zahteva nenehno, vsakodnevno izboljševanje samega sebe. To pa, kot opažam, v poslu, pri zaposlenih ljudeh ni ravno ustaljena praksa. 

Sredi marca ste rodili deklico Ano. Že morda načrtujete, kam jo boste mahnili z dojenčico?
Morda bomo obiskali Švico.