Intervju z Rokom Kunaverjem

Priljubljeni obraz s televizijskih zaslonov in z gledaliških odrov po zaslugi tv-serije Usodno vino pozna vsa Slovenija. S simpatičnim Rokom, ki je tudi obraz oglaševalskih kampanj NLB Vite, smo se pogovarjali o lepoti in pasteh igralskega poklica, zaupal pa nam je tudi, kako skrbi za svojo finančno prihodnost.

Po zaslugi zelo gledane serije Usodno vino, v kateri igrate Francoza Andrea, ste postali prepoznavni po vsej državi. Kako vam je všeč priljubljenost, ste se je navadili?
Ja, res je, da me ljudje zadnje čase prepoznavajo zaradi serije Usodno vino. No, upam pa, da ko me vidijo tudi v drugih vlogah, likih, ki jih igram, vidijo, da nisem samo Andre, ampak da v vsaki vlogi ponujam nekaj novega. Tako, upam, se vzpostavljam kot igralec, ki bo ostal prepoznaven dalj časa. In v tem duhu se počasi privajam tudi na priljubljenost in odgovornost, ki jo prepoznavnost prinaša. Vendar ostajam realist. Zavedam se, da je prepoznavnost samo stranski produkt tega, da dobro opravljaš svoje delo.

Kako potekajo snemanja? So naporna?
Snemanja potekajo po norem urniku. Na žalost smo tako majhen trg, da si niti vodilna komercialna tv-hiša ne privošči popolne profesionalizacije serije. Kaj to pomeni? Da smo vsi igralci večinoma zaposleni v teatrih. In gledališče ima prednost. Urniki se prilagajajo našim vajam in predstavam, verjemite pa mi, da je težko uskladiti urnike štirih igralcev, kaj šele nas, skoraj sto, ki nastopamo v seriji. Nemalokrat vstanem ob 4.00 zjutraj in potem snemam do 9.00. Nato imam predstavo ob 10.00 v teatru, po predstavi me poberejo in, hop, nazaj na snemanje. Tam potem snemam do 16.00, potem pa hitro v teater na predstavo ob 17.00. Ob 20.00 zvečer si že zelo utrujen, sploh ker delo zahteva nenehno psihofizično udejstvovanje. Ne moreš se vmes malo izklopiti, iti na internet in se sprostiti. Kljub temu pa moram priznati, da v taki celodnevni ‘okupaciji’ zares uživam. Sem pač človek akcije ... (smeh) Da pa ne bo razumeti, kot da res samo garamo, naj povem, da so tudi dnevi, ko smo prosti, takrat pa si jaz privoščim maksimalno, da napolnim baterije ... (smeh)

Usodno vino ni vaša prva tv-serija, pred tem smo vas lahko gledali v Svingerjih, nastopate pa tudi v gledališču. Kaj vam je bliže – teater ali televizija?
Da, zaigral sem že v seriji Svingerji, v liku mladega novinarja na začetku odraslega življenja, Saša. To je bila, jasno, super izkušnja, ena v nizu številnih, ki so me naredile igralca, kakršen sem danes. Seveda pa poglavitne igralske izkušnje prihajajo z odrskih desk. Tako iz SNG Drama Ljubljana kot Mestnega Gledališča Ljubljanskega in še nekaterih slovenskih gledališč. Zadnja tri leta pa največ ustvarjam v teatru za otroke in mladino, v Lutkovnem Gledališču Ljubljana, kjer sem tudi zaposlen. Težko pa rečem, kaj mi je bliže ali kaj imam raje, teater ali televizijo oziroma film ... Hmmm ... Obstajajo razlike in pravila. Najpoglavitnejša razlika je seveda stik z gledalci. V teatru je takojšen, na odzive za film ali serijo pa je treba včasih čakati tudi leto dni ... Razlika pa je tudi v tehniki igranja. Kamera zahteva večjo intimnost, v teatru pa moraš doseči celoten avditorij, za kar potrebuješ veliko energije. Vendar se moram odločiti kar za nevtralno pozicijo. Vse imam rad, v vseh medijih zelo rad ustvarjam in se učim, razvijam. Kajti rad imam izzive. Tako da me vedno zanimajo novi projekti. 

Zaigrali ste tudi v košarkarskem filmu Darka Bajića Postali bomo prvaki sveta, ki je nastal v srbsko-hrvaško-slovenskomakedonski koprodukciji. Kakšna je bila ta mednarodna izkušnja?
Lahko rečem samo – odlična. Moje mnenje je, da postajam v svojem delu boljši z izkušnjami in ta je bila zame zares velika in pomembna. Delo z gospodom Bajićem je bilo zame nekaj popolnoma novega, zares me je oplemenitilo in me poslalo na nov nivo dojemanja poklica. Imel sem tudi čast igrati s pravo hollywoodsko zvezdo, z Johnom Savageem, ki je igral v filmih, kot so Lovec na jelene, Boter ... in z nekaterimi srbskimi igralci mlajše generacije, ki jih izredno cenim, kot so Sergej Trifunović, Aleksandar Radojčić in drugi.

V tem filmu igrate slovenskega košarkarja Borisa Kristančiča. Vam je košarka blizu?
(smeh) ... Uf, košarke sem pa res preigral veliko v svojem življenju. Živel sem namreč blizu košarkarskega igrišča in sem cele dneve preživel na njem, z žogo v roki. Velikokrat sem prišel prvi, tako da sem izumil svojo igro, sam proti sebi, in se na tak način pripravljal na igro z drugimi fanti. Pozneje v gimnaziji sem igral za šolsko ekipo in bil celo kapetan. Tako da sem okusil slast igranja na, zame vsaj, svetem parketu Hale Tivoli. In ja, lahko rečem, da sem zares velik oboževalec tega športa. Lahko si predstavljate, kako sem bil navdušen, ko so mi ponudili vlogo enega najpomembnejših ljudi v zgodovini slovenske in jugoslovanske košarke, ustanovitelja AŠK Olimpija in enega glavnih organizatorjev svetovnega prvenstva, o katerem pripoveduje film. Ko smo snemali, sem ves čas govoril, da bi, če bi ta film snemali samo Slovenci, imel Kristančič glavno vlogo, samo potem ne vem, ali bi ga igral jaz (smeh). To, da sem imel čast spoznati gospoda Kristančiča in se z njim pogovarjati, je bila zame zares neprecenljiva izkušnja. Predvsem pa to, kako so drugi ljudje govorili o njem, recimo ljudje, kot je medijsko veliko bolj izpostavljeni Ivo Daneu, je bilo sploh fascinantno. Vsi po vrsti so izpostavljali njegovo neverjetno energijo – ko si je zastavil neki cilj, ga je tudi dosegel. Na ta način sem se tudi poistovetil z njim, samo da sem jaz izbral drugo, drugačno, igro (smeh).

Igralci morate skrbeti tudi za svojo fizično kondicijo? S čim ohranjate formo?
Psihofizična kondicija je v mojem poklicu izrednega pomena. Trudim se ju vzdrževati z roko v roki, to pa pomeni, da se ukvarjam s športi, ki me navdihujejo na več ravneh, ne le na tisti osnovni, fizični. Zelo rad pobegnem deskat po valovih, ker pa je za ta šport pri nas bore malo valov, mi vzame včasih preveč časa in denarja, tako da potrebe po ‘športanju’ največkrat zadovoljujem na enem naših številnih plezališč. Plezanje je namreč izreden psihofizičen šport. Ko si 25 metrov nad tlemi, privezan samo na vrv, je stanje v glavi velikokrat pomembnejše od gole fizične moči.

Kaj je najlepša plat vašega poklica? In kdaj vam je bilo v igralstvu najteže?
Najlepša plat je aplavz. Ampak ne samo zvok. Vse, kar se skriva v njegovem ozadju. Notranje zadovoljstvo ob tem, da si dal sebe, se razgalil pred gledalci, oni pa so to sprejeli, vzeli, kar so potrebovali zase, in tako dali veliko tudi meni. Ta vzajemnost dajanja in sprejemanja. Oziroma če še malo bolj zafilozofiram, po Aristotelu, katarza, oziroma očiščenje. Se  pravičujem za te filozofske besede, samo res ne znam tega razložiti z besedami, to lahko samo čutim in ponižno rečem hvala. Najteže pa je seveda, ko nimaš dela. To se mi je zgodilo, ko sem bil še svobodnjak oziroma svobodni kulturni delavec. Prekarno delo je pri nas problem. Počutil sem se kot manjvredni državljan in tako so se državne inštitucije in tam zaposleni do mene tudi obnašali. Vendar to ni priložnost za kritiko Kulturnega ministrstva. Morali pa bomo na tem področju postoriti marsikaj. Samo brez panike, čas naše generacije prihaja in upam, da ga bomo bolje izkoristili kot današnja vladajoča generacija, predvsem pa, da bomo več naredili za zanamce.

Kako skrbite za svojo finančno prihodnost? Ali razmišljate o tem, kako in s čim boste živeli na stara leta, ali načrtujete pokojninske rezerve?
Slabo (slabo). Seveda sem zdaj v življenju na tisti točki, ko sem začel o tem intenzivneje razmišljati. Glede na to, kako stvari potekajo, nisem povsem prepričan, da bom lahko užival v zasluženem pokoju kot naši starši. Morda je prav ta intervju za NLB Vito opomnik, da bo treba nekaj storiti in poskrbeti za stara leta. Menim namreč, da se stvari v življenju dogajajo z namenom. 

Danes so otroci od staršev odvisni vse dalj in dalj. Kdaj sta se osamosvojili vi in kakšni so bili vaši prvi koraki do samostojnosti?
Opa (smeh), jaz sem pa glede tega slab primer oziroma sem slovenska praksa. Ker sem Ljubljančan in sem tudi študiral v Ljubljani, je bilo seveda najudobneje zelo dolgo živeti pri starših. Vendar sem vedel, da se moram, če želim kaj doseči v življenju, naučiti živeti sam. Tako sem pri 29 zapustil varno naročje svojih staršev in v dobrih šestih letih dosegel toliko in predvsem naredil svoja starša ponosna, da se sprašujem, zakaj se nisem na to pot podal prej (smeh). Prvi koraki pa so bili seveda težki, ampak zakaj pa pademo? Da se  naučimo pobrati! Vsem svetujem, naj se čim prej podajo na pot samostojnosti. Je težavna, ampak je lepa. Predvsem pa je tvoja.

Kako se vidite čez 30 let? Kakšen je vaš idealni scenarij?
Srečnega, preskrbljenega za leta, ki bodo še pred mano.