Češka je pravljična dežela, polna junakov, ki se nesebično upirajo krivicam. Spoznajmo zgodbe kmeta Horymirja in njegovega čudovitega konja Šemika, varuha Golema z obrežja reke Vltave v Pragi in tavajočega duha Umorjene nune, ki vliva voljo do življenja tistim, ki jo najbolj potrebujejo.

Ko je na češkem ozemlju vladal knez Křesomysl, je v vasi Neumětely živel kmet, po imenu Horymir. Imel je čudovitega belega konja, izredne inteligence, imenovanega Šemik. Zaradi obsesije Kneza Křesomysla, po iskanju zakladov, ki naj bi se skrivali pod zemljo, so kmete spodbudili, da opustijo kmetovanje in postanejo rudarji. Horymir je bil s knezom in njegovim poveljevanjem skrajno nezadovoljen, opozarjal je da bo zanemarjanje kmetijstva v deželo prineslo lakoto. Novopečeni rudarji se z njegovimi protesti niso strinjali in so iz upora zanetili ogenj na Horymirjvem posestvu. Tudi Horymir jim ni ostal dolžen, s svojimi privrženci je podtaknil ogenj v rudarsko vas. Horymir je bil kaznovan in obsojen na smrt. Ko so ga pred usmrtitvijo vprašali po njegovi zadnji želji, je prosil za zadnjo ježo okoli grajskega obzidja na svojem ljubljenem konju Šemíku. Njegova želja je bila odobrena. Ko je Horymír zajahal belega konja, mu je nekaj skrivnostno zašepetal v uho. Šemík je skočil na obzidje in zdrsnil po pečini. Ko so meščani pogledali za obzidje, so začudeni videli Horymirja in Šemika galopirati na drugi strani reke Vltave. Čudežni skok pa je čudovitega Šemika na smrt izčrpal. Umirajoči konj je svojega gospodarja prosil, naj mu zgradi grobnico. Horymir je Šemikovo željo seveda uslišal. Grobnica je v vsem tem času izginila, legenda pa pravi, da Šemir leži v skali Vyšehrad in bo prišel nazaj, ko bo njegova pomoč zopet potrebna. 

Legenda pravi, da je v času vladavine Rudolfa II, v Pragi živel star judovski gospod z imenom Rabbi Judah Loew. To je bil čas, ko so Judje v Pragi živeli v nasilju in strahu. Rabbi Loew se je odločil zaščititi Jude. Ustvaril je Golema, velikana, ki je bil narejen iz gline z obrežja Vltave. Po predpisanih ritualih je Rabin zgradil Golema in ga oživel z recitiranjem posebnega nagovora v hebrejščini. Beseda "emet", kar pomeni "resnica", je bila postavljena na Golemovo čelo. Golem je ubogal vsako Rabinovo željo, ter mu pomagal in ščitil ljudi judovskega geta. Z Golemovo velikostjo pa je rasla tudi njegova želja po nasilju. Pobijati je začel Jude in širiti strah. Nasilje nad Judi naj bi se ustavilo, če bi Golema uničili. Z odstranitvijo prve črke iz besede "emet" in s spreminjanjem na "met" (kar pomeni "smrt") je bilo življenje vzeto iz Golema. Po legendi je Golema k življenju zopet obudil Rabinov sin in ta naj bi še danes varoval Prago. 

 

 

Če se v temnih urah čarobnega večera sprehajate po okolici sv. Agnesa in Josefova, se pazite umorjene nune! Zna biti precej razdražljiva, kakšne večere jo vidijo jokavo, druge večere pa se nežno nasmiha nesrečno zaljubljenim. Bila je hčerka bogatega plemiča, ki se je nesrečno zaljubila v revnega viteza. Njen plemeniti oče je bil poroki strogo proti. Oče jo je v jezi poslal živeti v samostan Sv. Agnes, ker naj bi prebivala še danes, vendar le še kot duh. Noč pred njeno selitvijo v samostan se je odločila, da bo sledila svojemu srcu in s svojim ljubljenim odšla do doma. Pot ji je prekrižal oče, jo v besu udaril in dekle je za vedno zatisnilo svoje oči. Umorjena nuna, kot ji pravijo pa naj bi v okolici Sv. Agnes strašila od takrat. Vendar brez skrbi, duh nesrečnega dekleta naj ne bi bil nevaren. Znano je, da se je duh nekoč pokazal dekletu, ko si je le-ta hotela vzeti življenje zaradi nesrečne ljubezni. Nuna naj bi žalostni deklici izbila strup iz roke in ji namesto strupa v roke položila kovance. Dekle je zopet dobilo voljo do življenja, saj je lahko srečno zaživela s svojo ljubeznijo.