Kam potovati v maju?

Poznate slovaško pravljico o fini nevesti, ki je hrepenela le po zlatu in srebra, zemeljskega kruha pa si ni želela? Njen ženin ji je dal kruto lekcijo. Zaprl jo je v svojo veličastno zakladnico in ji za zajtrk, kosilo in večerjo nosil kose zlatega, srebrnega in bronastega kruha. Nobenega ni mogla zaužiti, pa tako lačna je bila. Vsak dan je obžalovala, da poprej ni znala spoštovati zemeljskega živeža. Le tri dni na leto je smela iz svoje zlate kletke in takrat je stekla na plano in prosila skorjice zemeljskega kruha. Princeska nam je dala misliti in nastal je izbor majskih popotniških drobtinic, kjer je zemeljski kruh po božje čaščen in čisto vsakič rajsko doživetje. To so mesta, kjer boste hipoma pozabili vse zlato, diamante in ostali balast. Pridite, gremo na kulinarični sprehod!

Palermo

Glavno mesto Sicilije je multikulturno gurmansko doživetje, njegova kulinarika je kombinacija afriških, arabskih in italijanskih vplivov. Ima le eno restavracijo z Michelinovo zvezdico, Bye Bye Blues, a kaj bi to, ko pa je ponudba ulične hrane tolikšna! Privoščite si kulinarični sprehod po ulicah Palerma, kjer morate poizkusiti vsaj osnovno abecedo lokalnih jedi: pani câ meusa, sendvič s tankimi trakovi kuhane ali ocvrte telečje vranice in pljučk, obložen s sirom caciocavallo ali rikoto, arancine, panirane in ocvrte riževe kroglice, polnjene s sočnim ragujem, grahom in sirom caciocavallo, slovite ocvrte kanolije, naphane z rikoto in na krajcih potunkane v čokolado, oreščke ali kandirano sadje, cassato, med plasti biskvitnega testa ujeto sladko rikoto s kandiranim sadjem, ki jo ovenčajo z marcipanom in sladko glazuro, da je videti kot nadvse elegantna torta. In ko boste že v deželi rikote, zakaj si ne bi privoščili obiska pristne italijanske podeželske sirarne, kjer boste spremljali celoten proces pridelave te mehke, skuti podobne zapeljivke? Če se vam ne ljubi raziskovati ulic in uličic, lahko sicilijanskega kuharskega šefa naročite na dom.

Bi mogoče še kaj? Sicilijo je močno zaznamovala mafija. V bližini Palerma se med griči razprostira mesto Corleone, kjer je s svojo Apollonio pohajal Michael Corleone iz filma (in knjige) Boter in ki je zaslovel kot zloglasna mafijska prestolnica. Če vas ta plat Sicilije zanima, se udeležite vodenega raziskovanja zanimive zgodovine mafije in boja proti njej. Med drugim vas bodo peljali v muzej CIDMA, kjer so na enem mestu zbrane in dokumentirane vse zgodbe mafijskih šefov in njihovih družin, pa tudi pričevanja njihovih žrtev in tistih, ki se leta in leta borijo, da bi Sicilijo in Corleone rešili mafijskih okov.

 

Neapelj

Ne, nikakor ne gre mimo zibelke pice. Danes tudi izven Italije najdete okusno različico, a ker se je iz Neaplja po svetu razbohotila šele potem, ko je v 19. stoletju naredila ovinek v ZDA, je vse, kar sledi, plagiat. Samo pravi neapeljski picopeki (pizzaioli) menda poznajo tisto pravo razmerje med moko, vodo, soljo in kvasom, k njej pa naj bi redno dodajali ščepec alkimije. Prvo uradno pico so v Neaplju spekli leta 1750, leta 1830 pa odprli prvo picerijo Antica Pizzeria Port'Alba, ki deluje še danes! In katere so še tiste picerije, kjer bodo brbončice poskakovale od radosti?

Gino Sorbillo: Gino Sorbillo se je tako rekoč rodil ob hlebčkih testa za pico. Njegov oče ima 20 bratov in sester in vsi so picopeki. Danes ima Gino v Italiji zvezdniški status, pred nekaj leti pa je postal lokalni junak, ko se je uprl grabežljivi roki neapeljske camorre. Ker ji ni hotel plačati obveznega deleža (da bo ironija večja, se ta v it. imenuje pizzo), ki ga mafija zaračunava podjetjem na svojem področju, mu je ta do tal požgala lokal.

Pizzaria La Notizia: lastnik Enzo Coccia prisega na prijaznost do gostov in nepolovičarstvo. Vsakega gosta še vedno osebno pozdravi, prav tako njegova ekipa. Na steno je zato obesil polovico stola, saj je lokal brez gostov na stolih samo napol picerija. So pa Enzo in njegova ekipa goreči navijači domačega nogometnega moštva Napoli, zato se res splača doživeti vzdušje med njihovo tekmo in fešto po zmagi. Njihova specialiteta je pica calzone del contadino, v kateri je poleg endivije in inčunov še sir pecorino.

50 Kalò: Kalò je grška beseda in pomeni dobro, 50 pa je po La Smorfii, neapeljski knjigi sanj, cifra za kruh. Neapeljčani namreč gojijo vzajemen odnos s pokojniki: teh se spominjajo v molitvah, oni pa pridejo v njihove sanje in prek podob sanjalcem zaupajo dobitne številke za igranje lota. Če na primer sanjate o kruhu, boste v La Smorfii ugotovili, da ima ta številko 50, ki bo za vas dobitna. Lastnik Ciro Salvo sicer stavi na preprostost, a je preprostost samo navidezna, saj da je najbolj enostavne stvari najtežje dovršeno pripraviti. Primer za to je njihova marinara, ki je obložena le s paradižnikovo mezgo, origanom in česnom – sliši se enostavno, a samo poskusite jo identično pripraviti doma.

La Figlia del Presidente: lastnica Maria Cacialli je ena redkih žensk v tem poslu, saj naj bi delo picopeka bilo zaradi garaške narave bolj primerno za moške. Picerija je zaslovela, ko je njen oče Ernesto Cacialli leta 1994 takratnega ameriškega predsednika Billa Clintona, ki se je tedaj mudil v Neaplju, vešče in nenapovedano odvlekel v svoj lokal na košček Neaplja (pico, seveda). Najbolj znana je njihova ocvrta pica (pizza fritta), ki jo obložijo z dimljenim sirom provola, črnim poprom, ocvirki, nato prepognejo v žep (calzone) in ocvrejo v sončničnem olju. Zmernost velja J!

Pizza Gourmet Giuseppe Vesi: Neapeljčani so zelo zaščitniški do svoje pice. Tako zelo, da so ustanovili organizacijo Associazione Verace Pizza Napoletana, ki je pripravila smernice, kakšna mora biti pristna neapeljska pica. Natanko so določili vse od tipa moke, vrste mocarele, sorte paradižnika, do dimenzij pečice, ki mora biti na drva. Ko se je Giuseppe Vesi nekoč odločil, da bo namesto moke tipa 00 uporabil polnozrnato moko, je bil to za trdovratne neapeljske zanesenjake pravi šok! A so mnogi preboleli in zdaj je eden bolj čislanih picopekov v Neaplju. Vse sestavine nabavlja pri lokalnih kmetih, testo pa je kljub svoji polnozrnati neelastičnosti odlično. Privoščite si pico z rumenimi vezuvskimi paradižniki, ki je starodavna sorta rumenih češnjevih paradižnikov s področja Vezuva.

Starita a Materdei je več kot picerija. Je del italijanske filmske dediščine, saj so tu v 50-ih letih prejšnjega stoletja posneli film Neapeljsko zlato, v katerem Sopfia Loren igra prešuštniško picopekovko. Izbbor pic je v tej piceriji še vedno povsem enak, očitno pa so dobre, saj jih postrežejo kar 600 na dan.

Bi mogoče še kaj? Vsako leto maja v okviru festivala Maggio dei Monumenti v Neaplju zastonj odprejo vrata številni muzeji, zvrsti se tudi kopica kulturnih dogodkov. Letos je ves april in maj v znamenju 50. obletnice smrti enega od kraljev italijanske komedije in domačina Totòja. Oboževalci serije Mladi papež se boste razveselili fotografske razstave Giannija Fiorita, ki mu je režiser Paolo Sorrentino dovolil biti zraven v zakulisju vseh snemanjih, vaj in sestankov. Nastalo je okoli 40 ekskluzivnih fotografij, ki so do 18. junija ogled v Palazzo Reale di Napoli. In če slučajno maja nimate časa za pico, si ga vzemite junija, ko se odpre Pizza Village.

 

Praga

Očarljivost praške foodie scene se zelo ujema z značajem mesta, ki je strjenka bogate zgodovine in opojne kulture, začinjena z iskricami novotarij od vsepovsod. Češka kuhinja je mešanica okusov in sestavin Srednje ter Vzhodne Evrope, znana predvsem po sladkastih aromah, golažih, gostljatih omakah in tudi zloglasnem zelju, ki so ga mojstri kulinarike v Pragi povzdignili na povsem novo raven, tako da ta nekoč nespodobna zelenjava postaja vedno večji hipster. Praga je idealna za razširjanje dobrojedskih obzorij. Praga ponuja celo vrsto kulinaričnih sprehodov s pristnimi češkimi okusi in pivom, kakopak. Najprej k najbolj znanem praškem mesarju Naše Maso. Lastniki meso dobijo od lokalnih kmetov in ga predelujejo s tradicionalnimi tehnikami, ki so se jih naučili od svojih staršev, zato je kakovost neoporečna. V mesnici lahko opazujete mesarja pri delu, medtem pa grizljate najboljše salame, šinke in hrenovke daleč naokoli. Najboljše obložene kruhke (chlebíčky), ki so obenem tudi zdravi, pa dobite v bistroju Sisters, ki ga vodi Hana Michopolu, znana češka urednica in avtorica kuharic. Njene obložene kruhke navdihujejo tradicionalni češki recepti in skandinavski smørrebrød. Skriti biser njihove ponudbe je obloženi kruhek z domačo praško šunko in krompirjevo solato s kislimi kumaricami. Tatarski biftek si boste ob popečenem kruhu, podrgnjenem s česnom, privoščili v družbi Pilsnerja v zrezkarnici oz. steakhouse Cestr. Ena številnih čeških juhic je kulajda, kremna krompirjeva juha z gobami in koprom, kapljico kisa in poširanim jajcem. Najboljšo po zagotovilih poznavalcev s portala tasteofprague strežejo v hotelu Mandarin Oriental. Goveja pečenka s kruhovimi cmoki in gosto zelenjavno omako, zabeljeno s smetano, ima na Češkem toliko različic, kolikor je gospodinjstev, ena boljših pa se dobi v gostilni Na Pekárně. Kar je svinjska pečenka in goveja juhica pri nas, je svičkova ob nedeljah na Češkem. Le da ima malce bolj sladek okus. Tudi praški golaž zna biti sladkast, nanj pa pojdite v Mincovno. In če je v Sloveniji skoraj pri vsaki mizi pečen piščanec, so češke mize pogosteje obložene z dušeno raco v družbi rdečega zelja in cmokov. Oglasite se v restavraciji in pivnici Bansethů. Od sladic se ne boste mogli ubraniti vetrniku, ki je podoben našemu princes krofku, a Čehi ga oblijejo z gosto karamelo in je večji. Kje? V kavarni Café Savoy. Praga pa se odpira tudi svetovnim trendom in po nekem čudnem ključu tu zadnja leta cveti vietnamska kuhinja. Če si torej zaželite azijske ostrine, boste v Pragi zavili na tržnico Sapa ali v centru k Pho Vietnam Tuan Lan. Za tiste z najbolj tankočutnimi brbončicami bo restavracija La Degustation z Michelinovo zvezdico prava izbira. Še več podobnih biserov najdete tu.

Bi mogoče še kaj? Praga od 1. do 27. maja gosti festival piva. Saj drugače na Češkem sploh ne gre! Oboževalci skupine Depeche Mode pridobljene kalorije lahko 24. maja razplešete na njihovem koncertu v areni Eden. Ker bi Marija Terezija 13. maja praznovala 300 let, jo bo muzej voščenih lutk Grevin poustvaril in ji priredil zabavo, vključno z vitezi, sabljači in Mozartovo glasbo.

 

Berlin

V Berlin se običajno zgrinjajo množice zabave lačnih turistov in tistih, ki se navdušujejo nad njegovo zgodovinsko vlogo ter bogato kulturno ponudbo, malo manj pa je takih, ki bi se tja odpravili zgolj zaradi kulinarike. A Berlin ni za odmet, ima kar 19 restavracij z Michelinovimi zvezdicami in prekrasno ponudbo hrane na tržnicah, ki jih odpirajo konec tedna na tej ali oni lokaciji po mestu. Kdor išče visoko kulinariko s pogledom na Brandenburška vrata, se bo odpravil v hotel Adlon Kempinski, če iščete azijski pridih na nemški blazinici, pa se odpravite k vrhunskemu TV šefu Timu Raueju. V bolj sproščenem duhu pa se nato odpravite še tja, kjer bo hrane obilo in bo tudi sijajna, na primer na tržnico Markthalle, kjer se med drugim vsak četrtek zvečer na lahko najeste dobrot pri uličnih ponudnikih. Da česa bistvenega ne izpustite, si rezervirajte kulinarični sprehod, ki vam bo približal utrip Berlina in dodobra zaposlil prebavni trakt. Poskusite currywurst, polsuho svinjsko klobaso, začinjeno s curryjem, ki jo narežejo, oblijejo s kečapom in ji priložijo ocvrt krompirček. Ta nasiten in poceni obrok bi se dalo primerjati z našo ljubeznijo – burekom, le da pri nas burek muzeja še nima, currywurst pa ga ima. Tradicionalno in med Berlinčani najbolj priljubljeno različico ponujajo v Konnopke's Imbiss. Senfeier so trdo kuhana jajca s prilogo kuhanega krompirja in oblita s smetanasto gorčično omako. Zelo okusna so v okrepčevalnici Kantine na Joachimstrasse. Svinjska krača, zelje, krompir je precej pogodu slovanskim dušam, na menijih pa jih boste našli pod imenom Eisbein, na primer v Zur Letzten Instanz. Königsberger Klopse so mesne kroglice, prelite z omako iz limon in kaper, poleg je še kuhan krompir ali pire, nanje pa se odpravite v gostilno Max und Moritz. Klasičnega dunajca v berlinski preobleki najdete v Borchardtu, ki je, kot sami pravijo, najljubša restavracija Toma Cruisa. Skriva se pod imenom Schnitzel Holstein, ključni dodatki pa so kapre, inčuni in ocvrto jajce. In če ste v Berlinu, morate na Berlinerja, krof, za katerega se je po nesreči nekoč proglasil sam John F. Kennedy. A pozor, v Berlinu Berlinerje kličejo Pfannkuchen, ki je sicer drugod po Nemčiji ime za palačinke. Podobno v Bosni in Srbiji turška kava ni turška kava, ampak je samo kava. Vse nejasnosti okoli krofov vam razložijo v najstarejši pekarni v mestu – Siebert.

Bi mogoče še kaj? Ker 21. maja praznujemo mednarodni dan muzejev, ko vstopnine vanje ni, naj kulinarični izlet v Berlin ne ostane brez obiska razstave več kot 450 Dalíjevih del na Potsdamer Platzu. Zagotovo najbolj interaktiven pa bo obisk muzeja DDR, kjer boste lahko z vsemi čutili spoznavali Berlin in njegove pritikline, kakršne so nekoč poznali in živeli v Nemški demokratični republiki.

 

Amsterdam

Kavarne z marihuano, rdeča okrožja z legalizirano prostitucijo, vrhunski muzeji in kanali kot v Benetkah – to naj bi na kratko opisovalo Amsterdam. A v preteklem desetletju je to vse bolj tudi kulinarična prestolnica, med znanilci razvoja v to smer sta tudi vrhunska šefa Ron Blaauw in Rogier van Dam, ki sta tu odprla svoje restavracije (Ron Gastobar, Ron Gastobar Oriental, Lastage). Mi pa se bomo spet odpravili na kulinarični sprehod po jedeh, ki jih v Amsterdamu nikakor ne smete izpustiti. Nudijo jih tako v vrhunskih restavracijah kot na ulicah. Bitterballen najbolj prijajo takrat, ko ste pozabili večerjati, imate za seboj že belgijsko 8-promilsko pivo ali tri in nujno potrebujete nekaj za prizemljitev. Testeno zmes iz mesa, jušne osnove, moke, masla in peteršilja oblikujejo v kroglice, jih panirajo in ocvrejo. Dobite jih v vsakem baru v Amsterdamu. Povsod po mestu boste naleteli na stojnice ali vozičke s surovimi slaniki v družbi kislih kumaric in čebule. Če naročite broodje haring, jih dobite v sendviču s kruhom. Sicer pa se jedo z roko in to je prav zabavno! Ravno obdobje od maja je idealno za uživanje slanikov – zdaj so najslastnejši. Če vam surova riba ne diši, poskusite kibbeling, ocvrte panirane koščke polenovke v družbi zeliščne majoneze in tople bombice. Ponujajo jo na uličnih stojnicah in tudi v restavracijah, kot je Viscafé De Gouden Hoek. Stamppot pogreje predvsem v zimskih dneh, prija pa tudi ob mrzlih majskih večerih. Gre za pretlačen krompir z zeljem, korenjem, čebulo. Postrežejo ga skupaj s klobaso. Stamppot strežejo na ulicah in v znanih restavracijah s tradicionalno nizozemsko kuhinjo (Moeders, Joost). Pogrel vas bo tudi snert, gosta grahova juha z dodatki svinjskega mesa, zelene, čebule in pora. Strežejo jo malodane povsod, za najbolj priporočano pa stopite v Koffiehuis De Hoek ali v Stach. Sladkosnedi nikar ne pojdite mimo stojnic s stroopwafels, dve tanki rezini vafljev in med njima stisnjen bogat sloj slastne karamela. Oliebollen so nizozemska različica slovenskih mišk, le da je v nizozemskih včasih tudi sadje, poffertjes je pravzaprav praženec, le da nizozemski ni tako brezobličen kot naš in ga pečejo v posebnih modelih, ki omogočajo tudi polnjenje. Za konec pa še nizozemska različice kremne rezine – tompouce, ki je, podobno kot naša, polnjena z vaniljevo kremo, obdajata pa jo dve plasti listnatega testa. Oblita je s sladkorno glazuro.

Bi mogoče še kaj? Od 24. do 26. maja Amsterdam gosti festival Rolling Kitchens, kjer bodo zbrani gostinci iz Nizozemske s potujočih okrepčevalnic (food trucks) ponujali svoje specialitete. Ob mednarodnem dnevu muzejev se spomnite, da je Amsterdam zares bogat z njimi – rezervirajte obisk v muzeju MOCO, kjer prav zdaj poteka razstava uličnega umetnika Banksyja z naslovom Banksy – Laugh now. V Hiši Anne Frank imajo zdaj začasno razstavo fotografij iz njenega življenja, ki še nikoli niso bile na ogled. Če vas mika cvetlični vonj, vas bo 7 milijonov cvetov pričakalo v Keukenhof Gardens tudi to pomlad, pri oblikovanju letošnjih formacij pa jim je bil navdih veličastna nizozemska dediščina oblikovanja.

 

Preden kulinarični sprehod sklenemo in se prepustimo vabljivemu majskemu soncu, še sporočilo od neveste iz uvodnega odstavka: »Da priboljškov ne bi mačka snedla, si zagotovite zavarovanje pri NLB Vita. Menda gre v vašem času to blazno hitreje, sploh prek spleta. Jaz si ga nisem in zato zdaj trpim in milo prosim skorjic kruha

 

"Zavarovalnica, ki trži in sklepa NLB Vita Tujino ter v primeru nastanka zavarovalnega primera jamči za izplačilo v višini zavarovalne vsote: NLB Vita, življenjska zavarovalnica d.d. Ljubljana, Trg republike 3, 1000 Ljubljana, vpisana v sodni register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani, znesek osnovnega kapitala: 7.043.899,19 EUR, matična številka: 1834665. NLB Vita, življenjska zavarovalnica d.d. Ljubljana kljub svojemu skrbnemu prizadevanju za korektno objavo spletnih vsebin ne prevzema odgovornosti za morebitne napake v vsebini, pravilnosti in točnosti objavljenih podatkov. Ti so zgolj informativne narave. Uporabniki objavljeno vsebino uporabljajo na lastno odgovornost."

Viri: eatingeuropetours.com, theguardian.com, sheknows.com, cheatsheet.com, nationalgeographic.com, visitberlin.de, movingto-berlin.com, thrillist.com, timeout.com, berlin.de, visitpalermo.it, cidmacorleone.it, napolitoday.it, napolidavivere.it, theculturetrip.com, munchies.vice.com, tasteofprague.com, praguefoodfestival.cz, pragueexperience.com, amsterdamtips.com, mocomuseum.com, rijksmuseum.nl, annefrank.org, iamamsterdam.com, businessinsider.com, wikipedia.org

Potovanje